Občina Radlje nima denarja za obnovo objekta, ki nezadržno propada.

Avtor: Jasmina Detela

Nova streha je stanovalcem omogočila, da so lahko s podstrešij umaknili kopico posod, v katero so ob dežju lovili vodo. Od takrat se na stavbi, ki je bila sprva razglašena za državni spomenik, nato pa jo je država prenesla na občino, ni zgodilo skorajda nič. Razen del, ki jih opravijo najemniki sami. Kot je povedala ena od tam živečih, imajo vsa stanovanja sanitarije, nekateri so si jih uredili sami, le ena najemnica ima stranišče zunaj stanovanja. "Streho so nam uredili, vendar je podstrešje še vedno neuporabno. Celo tablo so postavili, ki opozarja, da se tam hodi na lastno odgovornost. Pa občasno pade kak zidak na tla, k sreči še ni bilo kakšne hujše nesreče," pove dolgoletna stanovalka samostana Tončka Topler, ki se je v tej stavbi rodila, kasneje je nekaj let živela drugje, jesen življenja pa znova preživlja v njem. "Nekje človek pač mora živeti. Pa še poceni je. S svojo pokojnino si kaj dražjega niti ne bi mogla privoščiti," doda Tončka, ki za približno 50 kvadratnih metrov stanovanjske površine odšteje okoli 40 evrov na mesec. Notranjost stanovanja si podobno kot drugi stanovalci ureja v skladu s svojimi finančnimi zmožnostmi. Radeljski župan Alan Bukovnik se zaveda, da so občinska stanovanja v samostanu v zelo slabem stanju, vendar, gledano iz finančnega vidika, sami niso sposobni rešiti stavbe. Prostori za bivanje so vlažni, debeli zidovi pa ohranjajo bore malo toplote. "Z veliko odgovornosti se lotevamo reševanja problema dvorca. Med drugim smo ustanovili multidisciplinarno skupino, ki je pripravila nekaj zamisli o tem, kakšno vsebino bi lahko objekt dobil v prihodnje. V njem bi lahko uredili izobraževalno-produkcijski center ali pa bi denimo zaživel center, kjer bi ponujali različne alternativne oblike zdravljenja, tudi zelišča, čaje in podobno. Ko smo ugotovili, da je omenjeni projekt zelo velik finančni zalogaj, glede na višino sredstev celo presega projekte regionalnega pomena, smo ga poskušali uvrsti v resolucijo nacionalnih projektov od 2007 do 2023. Idejni projekt smo predstavili na ministrstvu za okolje in prostor, kjer so jo podprli in celo ustanovili medresorsko skupino, ki je projekt poskušala nadgraditi. Predstavili smo ga tudi na vladi, a ga kljub obljubam da danes še niso uvrstili v omenjeno resolucijo," je pojasnil Bukovnik. Hkrati razloži, da občina v proračunu sredstev za rekonstrukcijo samostana nima. Za primerjavo pove, da bi zanjo potrebovali vsaj dva občinska proračuna, ob upoštevanju dejstva, da bi ga lahko v celoti porabili za obnovo. Z radeljskim gradbenim podjetjem se dogovarjajo o gradnji novega večstanovanjskega bloka na Prisoji, kar bi uresničili v dveh letih. Ob tem poudarjajo možnost preselitve nekaterih stanovalcev iz samostana v novi blok, če bodo to seveda želeli.

Spomnimo, da marenberški dominikanski samostan že od leta 1728, ko so razpustili samostanski red, v njem je bila tudi bolnišnica in prva lekarna na Slovenskem, nima prave vsebine in je prepuščen usodi. Konec 19. stoletja je dvorec in samostan kupila družina Zupanc in v njem uredila sušilnico hmelja za vso državo. Že pred drugo svetovno vojno so se vanj vselili ljudje, ki so delali na državnih hmeljnih površinah.

Vir: www.vecer.si